Further Information

Roman Vodeb - po knjigi "O spolu" - spet izdaja "knjigo, kot je še ni bilo". Knjigo, ki bo dvigovala prah. Vodeb tokrat (psihoanalitično) "problmeatizira" ženske (posredno tudi moške). V precep daje feminizem kot družbeno ideologijo, ki izenačuje oba spola. Gre za nekakšen antifeministični elaborat, skozi katerega se zoprstavlja feministični "bibliji" avtrorice Simone de Beauvoir imenovani "Drugi spol". Vodeb ženske ustoličuje kot "Prvi spol" - in tak je tudi naslov te njegove že šeste knjige, ki se dotika tudi ženske seksualnosti, še posebej v 8. poglavju "Penisi in ženska želja". To bo šok!

Ker bo knjiga izšla v samozaložbi, bi potrebovali sredstva, ki bi nam to omogočila. In sicer:
- 500,00€ lektoriranje in grafična obdelava 400 strani dolge knjige
- 2.867,00€ za tiskanje knjige v nakladi 1000ih izvodov

Torej vsega skupaj potrebujemo 3.367,00€!

Podrobnejša vsebina knjige izpod peresa Romana Vodeba:

Knjiga se bo tokrat povsem osredotočala na feminizem, bolje rečeno na kritiko feminizma, torej na družbeno spodletelost te ubijajoče ideologije. Feminizem je skozi zloglasno teorijo spola (gender) simptomatsko naperjen proti moškim, saj jih skuša simbolno kastrirati in na ta način posredno moralno sesuti družbo. Simptom je seveda zavidanje penisa.

Zato v knjigi uvodoma predstavljam feminizem kot (noro) ideologijo – tako je naslovljeno tudi prvo poglavje. V podpoglavjih obelodanjam začetke ženskih gibanj in sufražetstvo. Še posebej eksplicitno pa razkrivam idejo konkretnega delovanja ideologije feminizma.

Vseskozi se naslanjam na Freuda, na (njegovo) psihoanalizo. Na pomoč kličem »Ojdipa« in nanj vezano kastracijo (tudi opirajoč se na Lacana). Govorim tako o »sadovih«, še bolj pa o »gnilobah feminizma«, skozi razkrivanje številnih feminističnih absurdov, ki so zaznamovali družbo, predvsem Slovenijo.

Polemično, bolje rečeno kritično se razpišem o »ženskah v politiki«, torej tudi o znamenitih »ženskih/spolnih kvotah«. Kritičen sem tudi do »ženske na vodilnih položajih«, o »ženskah v znanosti«, o t. i. »alfa ženskah« (in njihovi (a)seksualnosti, ne nazadnje pa tudi o »ženskah (in lezbijkah) v športu«. Tudi znamenitih »človekovih pravici in spola (v športu)« se dotaknem.

Medtem ko se provokativno sprašujem, »ali so lezbijke (sploh) ženske«, se na podobno provokativen način dotaknem tudi »ženske seksualne ustrežljivosti« in znamenitega (med)spolnega »libidinalnega trgovanja« (te ali one »farmacevtke«).

Seveda znam biti tudi piker, saj predstavljam izpoved nekega psihično izmaličenega moškega, sina ene od (nekoč) vodilnih nizozemskih feministk. Vse skupaj povezujem s konceptom psihopatokracije (feministične in LeGeBiTrovske manjšine). Dotaknem se tudi »homoseksualnosti kot (spolno-identitetne motnje)« in seveda homofobije in tudi heterofobije.

Ko seciram profeminističnega sociologa Ervinga Goffmana zabijam žeblje v krsto feminizma. Dokončni pokop feminizma speljem tako, da detajlno razgalim/razkrinkam »biblijo« feminizma Drugi spol (in njeno avtorico Simone de Beauvoir) – od tod tudi naslov knjige: Prvi spol; ker žensko ste/so v resnici »prvi« spol in nikakor ne »drugi« spol.

Še najbolj zanimiv del te, sicer »težke« knjige bo za mnoge bralce (in bralke) verjetno 8. poglavje: »Penisi in ženska želja«. To šokantno poglavje bo najbolj dotolklo feministke, torej (aseksualne) »moškinje« (morda tudi lezbijke), pa tudi mnoge konservativne kroge, še najbolj cerkvene. Številne iskrene izpovedi normalnih žensk, pa tudi nekaterih biseksualk in celo lezbijk (o penisu in njihovi želji), bodo pospremljene tudi z nekaterimi psihoanalitičnimi komentarji/interpretacijami.

Če bi bila politična klima v Sloveniji malce bolj tolerantna do kritičnih mislecev in/oz. drugače mislečih in če humanistično in družboslovno podkovani intelektualci ne bi bili tako ustrahovani in posledično ponižno tiho, bi ta knjiga kaj hitro lahko postala učno gradivo za marsikatero družboslovno-humanistično fakulteto – npr. FDV, FF in FSD. Funkcionalistični sociolog Talcott Parsons namreč skozi knjigo Prvi spol postaja dokončno razumljen. Freud, bolje rečeno njegova psihoanaliza, pa dokončno ustoličen(a) na prestolu sociologije/družboslovja in humanistike nasploh. Feminizem lahko prav na krilih te knjige utone v pozabo, z zgodovinskim opominom kot ena najtrdovratnejših ideoloških zablod in pasti, v katero je bila desetletja ujeta človeška družba.